Uvod
Leta 1879 je Pollmann opisal in poimenoval čebele, ki jih je dobil iz Kranjske, kot podvrsto Apis mellifera carnica, imenovano tudi »kranjska čebela«, »Carniolan Bee«, »Krainer Biene«. Tehnične izboljšave, posodabljanje čebelarjenja in širjenje vzrejenega čebeljega materiala v drugi polovici 19. in v 20. stoletju so poznavanje in sloves kranjske čebele v evropskem prostoru še utrdili. Poleg spoznavanja in opisovanja bioloških
značilnosti medonosne čebele je bil v tem obdobju pomemben napredek dosežen tudi na gospodarskem področju. Leta 1866 je priseljeni Nemec Emil Ravenegg Rotschütz ustanovil trgovino za prodajo čebel. S tem so nastale ustrezne razmere za zelo pomemben del čebelarjenja, to je za »vzrejo čebel za prodajo«. S čebelami so trgovali številni čebelarji.

Zgodovinski pregled
V drugi polovici 18. stoletja je bilo čebelarstvo na Kranjskem zelo razvito:
• prosvetiteljsko delovanje Petra Pavla Glavarja (1721–1784),
• delovanje Antona Janše (1734–1773) na Dunaju.

Za prodajo je čebele vzrejal baron Emil Revenegg Rotschütz iz Višnje Gore na Dolenjskem; leta 1858 je svoje prve čebele prodal v Eichstadt v Nemčijo.
Leta 1879 je Pollmann opisal novo podvrsto ali raso z znanstvenim imenom Apis mellifera carnica, imenovano tudi »kranjska čebela«, »Carniolan Bee«, »Krainer Biene«.
Najbolj znani trgovci s čebelami so bili:
• Emil Ravenegg Rotschütz (1836–1909),
• Mihael Ambrožič (1846–1904) in
• Jan Strgar (1881–1955).
Poleg teh so bili še številni drugi čebelarji usmerjeni v trgovino s čebelami, trgovali pa so zlasti z roji.

Po prvi svetovni vojni se je trgovina s čebelami zmanjševala. Leta 1984 je bila pri Kmetijskem inštitutu Slovenije ustanovljena Republiška služba za selekcijo kranjske čebele.
Naloga službe je bila izboljšati kakovost in obseg vzreje čebeljih matic.
Za to je bila namenjena finančna podpora Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Za vsak uvoz čebel iz tujine je treba pridobiti dovoljenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
S stalno odbiro in intezivno vzrejo čebeljih družin in matic nam je uspelo ohraniti avtohtono populacijo kranjske čebele.
V izjavi št. 42 Pristopne pogodbe Evropski uniji Republika Slovenija zagotavlja uporabo vseh ustreznih normativnih ukrepov za ohranitev avtohtone čebelje rase Apis mellifera carnica.
Leta 2004 je Čebelarska zveza Slovenije pridobila status Priznane rejske organizacije v čebelarstvu. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti samo s kranjsko čebelo Apis mellifera carnica, ki je podvrsta medonosne čebele Apis mellifera.
Ozemlje Republike Slovenije je izvorno območje kranjske čebele (Apis mellifera carnica). V izvorno rodovniško knjigo za plemenske kranjske čebele so čebele lahko vpisane le na podlagi ugotovljenih tipičnih lastnosti.

Morfološke značilnosti
Matica:
• svetlo rjava, usnjato rjava ali temno obarvana,
• dobro razvito, trdno oprsje in dolg, zašiljen zadek.

Čebela delavka:
• srednje velika, vitka, splošna barva je siva, noge so dolge,
• zadek je zašiljen, temen, na prvem širokem obročku bočno se lahko pojavljajo usnjeno rjave pike ali lise, prvi obroček je lahko v celoti usnjeno rjav,
• toment je siv do rumenkasto siv, širok in vpadljiv,
• dlačice 5. zadkovega obročka so goste in kratke (0,25–0,35 mm),
• kubitalni indeks je 2,7 (2,4–3,0),
• rilček je dolg 6,4–6,8 mm.

Trot:
• zadek je temen, nikoli rumen,
• dlake so sive do rjavosive,
• kubitalni indeks je 2,0 (1,8–2,3).

Etološke značilnosti kranjske čebele:
• zelo mirna, redko pika,
• mirno sedi na satu,
• odlikuje se po donosu,
• se ne zaleta v tuje panje,
• prezimuje v razmeroma majhnih družinah in porabi zmerne zaloge hrane,
• izrazito intenziven spomladanski razvoj, dobro zalega,
• nagnjena k rojenju.
Kranjska čebela ima specifi čne biometrične značilnosti. Na območju Julijskih Alp in ob vzhodni meji Slovenije se stika več podvrst medonosne čebele, zato ni čudno, da se pojavljajo tudi križanci, predvsem med A. m. ligustica in A. m. carnica. Tudi na območju avtohtone kranjske čebele A. m. carnica obstajajo krajevni različki, te pa sta na podlagi svojih raziskovanj opredelila zlasti prof. dr. Jože Rihar in dr. Janez Poklukar.

Poznavanje krajevnih različkov kranjske čebele na območju Slovenije je po izkušnjah čebelarjev zelo pomembno tudi za praktično čebelarjenje. Njihove najpogostejše značilnosti so: intenzivnost spomladanskega razvoja, sposobnost nabiranja medičine v različnih geografskih in podnebnih okoljih, ohranjanje živalnosti družin v poletnem, popašnem obdobju, in možnost preživetja dolgotrajnega zimskega obdobja.

Pomemben cilj Rejskega programa za kranjsko čebelo je ohranitev variabilnosti populacije kranjske čebele na območju Slovenije. Ohranjanje raznolikosti v populaciji kranjske sivke je posebna naloga in tudi obveznost vseh čebelarjev. Pri tem je treba poudariti skrb za ohranjanje naravnih različkov, ki niso produkt človekove selekcije.

Rejski program za kranjsko čebelo

Naloge, ki so predvidene za doseganje rejskega cilja kranjske čebele, vključujejo postopke ocenjevanja lastnosti, način preizkušanja njihovih gospodarskih in drugih lastnosti, način ocenjevanja plemenske vrednosti vzrejenih čebel in selekcijske ukrepe. Poleg tega program obravnava zdravstvene razmere in tudi druge dejavnosti na področju čebelarstva, ki vplivajo na kakovost vzrejenega plemenskega materiala.

Organizacijsko in strokovno delo usmerjata in izvajata Priznana rejska organizacija (PRO) – ta status ima ČZS – in Druga priznana organizacija v čebelarstvu (DPO) – ta status ima Kmetijski inštitut Slovenije. Obe najpomembnejši organizaciji na področju čebelarstva v Sloveniji sta med seboj pogodbeno povezani. PRO združuje čebelarje, ki so tudi člani čebelarske organizacije.

Rejska organizacija zbira podatke za vpis v izvorno rodovniško knjigo. Odobreno vzrejališče matic te podatke posreduje PRO, ta pa izda zootehniška spričevala.

Rejski cilji za kranjsko čebelo:
• ohraniti rasno čistost kranjske čebele,
• ohraniti variabilnosti v populaciji,
• izboljšati mirnost čebel,
• zmanjšati rojivost čebel,
• povečati živalnost čebeljih družin,
• okrepiti proizvodne lastnosti čebel (pridelek medu),
• povečati odpornost čebel proti boleznim.

Dejavnosti, ki so predvidene za doseganje rejskih ciljev:
• osnovna odbira (ta poteka v vseh čebelarstvih),
• vzrejno delo (organizirano je v okviru odobrenih vzrejališč čebeljih matic) in
• vzreja rodovniških matic.

Dejavnosti čebelarjev
V okviru Rejskega programa za kranjsko čebelo izvajajo osnovno odbiro vsi čebelarji. Osnovna odbira je spremljanje lastnosti čebeljih družin in po potrebi tudi zamenjava matice v lastnem čebelarstvu, to pa je pogoj za uspešno vzdrževanje želene kakovosti populacije kranjske čebele. Osnovna odbira zagotavlja ohranjanje z razvojem pridobljenih lastnosti kranjske čebele v različnih geografskih okoljih. Vsi čebelarji, ki se odločijo za izvajanje osnovne odbire, se dejavno vključijo v program zagotavljanja in ohranjanja čistosti rase.

Spremljanje lastnosti čebeljih družin in zamenjevanje matic – osnovna odbira

Čebelar spremlja rasne lastnosti delavk v posameznih družinah, svoje ugotovitve pa zapiše na panjski list. Priporočena so vsaj tri ocenjevanja na leto. Prvi pregled izvedemo med cvetenjem regrata, drugega med cvetenjem akacije in tretjega med cvetenjem kostanja. Čebelar sočasno pregleda vse družine v čebelnjaku.

Čebelje družine, katerih delavke imajo prvi obroček ali več obročkov na zadku obarvanih rumeno, moramo izločiti iz nadaljnje vzreje. Sprejemljivi sta oranžna in usnjeno rjava barva ob straneh prvega obročka. Iz družin, ki se po svojih lastnostih uvrstijo v zgornjo (najvišje ocenjeno) tretjino, čebelar pripravi vzrejno gradivo, ki ga uporabi za vzrejo matic. Ko so matičniki zreli oz. ko so matice oprašene, v družinah, v katerih je predvidena zamenjava, izloči matice in jih nadomesti z mladimi maticami. Ker gre za lastno vzrejo, te matice izvirajo iz istega čebelarstva. Občasno čebelar poskrbi za osvežitev krvi z istega geografskega območja.


Kako zagotoviti vzdrževanje potrebne raznolikosti?


Za ohranitev rase z vsemi variabilnostmi je poglavitna razpršenost populacije. Vzdrževanje čebel na posameznih geografskih območjih je obveznost vseh čebelarjev.

Ukrepi, ki so usmerjeni k spodbujanju in vzdrževanju ustrezne kakovosti čebeljega fonda, vključno z izvajanjem osnovne odbire v vseh čebelarstvih, ter k intenzivni vzreji čebel in strokovnemu delu v vzrejališčih gospodarskih in rodovniških matic, zagotavljajo, da se bo populacija kranjske čebele še naprej razvijala in krepila in da v svoji raznolikosti ne bo ogrožena.

Cilji vzrejnega dela
Poglavitni cilji gospodarske vzreje matic so:
• ugotovljati kakovost plemenskega materiala,
• spodbujati čebelarje k delu na področju odbire in vzreje matic ter
• prodajati vzrejeni plemenski material doma in v tujini.

Usposabljanje čebelarjev na področju odbire in vzreje matic obsega področja:
• spoznavanje čebeljih ras, predvsem spoznavanje morfoloških in gospodarskih lastnosti kranjske sivke;
• pomembnost vzpostavljanja in ohranjanja čiste rase čebel ter možnosti, ki nam jih ponujajo geografske in fenološke posebnosti;
• zdravstvena problematika v vzrejališčih in plemeniščih matic;
• izobraževanje in praktično delo čebelarjev pri izvajanju programov odbire in vzreje.

Organizacija vzreje je pomembna, saj pričakovane rezultate lahko zagotovi le organizirana dejavnost v vseh čebelarstvih, to je na širšem območju.

V zainteresiranih čebelarstvih, ki se bodo vključila v program odbire in vzreje matic, naj bo vsaj 20 čebeljih družin. To je minimalno število čebel, ki omogoča uspešno odbiro.

• Odbira poteka po pripravljenem programu, ki obsega:
• ocenjevanje rasnih in drugih lastnosti ter
• upoštevanje meril v zvezi z boleznimi.
• Vzreja matic poteka po standardnih metodah v vzrejališču.
• Za plemenitev matic uporabljamo obstoječe plemenilne postaje, poleg tega pa v različnih delih Slovenije ustanavljamo tudi nove.
• Zagotoviti je treba vse možnosti za redno spremljanje zdravstenega stanja čebeljih družin v vzrejališčih, plemeniščih in njihovi okolici oz. na celotnem območju vzreje.
• Z vzrejenim materialom izvajamo repopulacijo v čebelarstvih z nečistimi rasami čebeljih družin, uporabljamo pa ga tudi za stalno obnovo na celotnem vzrejnem območju.
• Širjenje plemenskega materiala v Sloveniji in tujini.

Testiranje vzrejnih razmer matic
Matice kranjske čebele ocenjujemo po njihovih najpomembnejših lastnostih, kot so: mirnost sedenja čebel na satju, neagresivnost, nerojivost, barva čebel – kot eden izmed rejskih ciljev, intenzivnost razvoja družine in možnost pridelave ustrezne količine medu. Zelo pomembni lastnosti sta neagresivnost in čistilna sposobnost, to je sposobnost odstranjevanja odmrle zalege iz satja. Zadnjo omenjeno lastnost preučujemo pri čebeljih družinah na Kmetijskem inštitutu Slovenije in jo uvajamo tudi v prakso odobrenih vzrejališč.

V vzrejališčih in plemeniščih matic v vseh delih Slovenije lahko dobimo kakovosten, odbran plemenski material, namenjen za razmnoževanje.

Za testiranje v pogojih reje vsako leto v vzrejališčih čebeljih matic odvzamemo skupaj do 1300 matic. Čebelarji, ki izvajajo anonimno testiranje, imajo praviloma večje število čebeljih družin in intenzivno čebelarijo na med. To so predvsem pogodbeni čebelarji prevozniki. Pri testiranju matic upoštevajo strokovna navodila.

Matice je mogoče dodati v že oblikovane gospodarske družine ali pa so te oblikovane v izenačenih panjih z enotno dimenzijo satja. Moč družine mora biti tolikšna, da ji zagotavlja preživetje zimskega obdobja. Obvezno je enotno zatiranje varoj v vseh čebeljih družinah na stojišču v zimskem obdobju (november–januar), saj je tedaj še posebej učinkovito. Med ocenjevanjem morajo družine ostati skupaj, zato jih lokacijsko ne smemo deliti na več skupin. Na stojišču je treba vse družine oskrbovati enako, prav tako mora biti enotno in evidentirano tudi vsako zatiranje varoj ali drugih posegov, npr. dodajanje ali odvzemanje hrane ali medu ter izvajanje preventivnih ukrepov.

Pri vseh testiranih maticah ugotavljajo mirnost čebel, rojilno razpoloženje, živalnost čebeljih družin, skupno količino pridelanega medu in stopnjo napadenosti z varojami.

Na podlagi dobljenih podatkov o mirnosti, rojilnem razpoloženju, živalnosti in skupni količini pridelanega medu na Kmetijskem inštitutu izračunamo plemensko vrednost matic mater testiranih čebeljih matic. Plemensko vrednost matic, testiranih na proizvodjo medu, ocenjujemo po poprejšnji izločitvi vseh matic s statistično značilno nadpovprečno izraženo agresivnostjo in vseh matic z značilno nadpovprečno izraženim
rojilnim razpoloženjem. Za izračun plemenske vrednosti uporabljamo linearni model s stalnimi vplivi. Vpisovanje matic v rodovnik kranjske čebele nam bo omogočalo upoštevati tudi sorodstveno razmerje med maticami.

Vzrejevalec vsako leto prejme obvestilo o ugotovitvah testiranj svojih matic. Pred vzrejno sezono so iz plemenske populacije izločene vse matice matere hčerk, ki ne ustrezajo rasnim karakteristikam ali so podpovprečne po drugih lastnostih.

V okviru Ukrepov v čebelarstvu smo začeli v vzrejališčih čebeljih matic izvajati direktno testiranje čebeljih družin. Na podlagi spremljanja lastnosti čebeljih družin v selekcijskih čebelnjakih je mogoče zanesljiveje določiti kakovost matične družine.

Zakaj vzreja rodovniških matic?
Glede na jasne morfološke in gospodarske razlike med posameznimi rasami medonosne čebele pričakujemo tudi znotraj posamezne rase še razpoznavne razlike, ki jih imenujemo tudi krajevni različki ali ekotipi. To je opazno predvsem, če so posamezne skupine daljše obdobje gojene v izoliranih podnebnih in geografskih okoljih.

Čebelarji, ki gojijo čebelje družine, ki izvirajo z različnih območij, imajo v sicer enakih geografskih in pašnih razmerah z njimi različne izkušnje. Tako npr. čebele, ki izvirajo s panonskega območja, kažejo slabše sposobnosti za izrabo gozdne pašne. Čebele, ki izvirajo z različnih geografskih območij, so na isti lokaciji različno uspešne pri opraševanju lucerne. Prav tako je pri čebeljih družinah, ki izvirajo iz različnih geografskih in podnebnih okolij, različna tudi intenzivnost njihovega razvoja.

Posebna naloga in obveznost čebelarjev je ohranjanje raznolikosti v populaciji kranjske sivke na različnih geografskih območjih Slovenije.

Kako zagotoviti vzrejo rodovniških in gospodarskih matic?

Kontrolirano parjenje matic poteka na plemenilnih postajah, v katerih so troti kontroliranega izvora, bodisi da so potomci ene ali več matic. Vzrejene matice, ki se parijo s troti kontroliranega izvora, so rodovniške matice. Prosto parjenje matic pa poteka v vzrejališčih, v katerih ni zagotovljena popolna kontrola izvora trotov v okolici. Vzrejene matice, ki se parijo z naključnimi troti v okolici, so gospodarske matice.

Za vzrejo rodovniških matic morajo biti v plemenišču odbrani trotarji. Za ta namen v različnih delih Slovenije nastajajo plemenišča za rodovniške matice . Številna in razpršena populacija zagotavlja ohranitev rase z različki na določenih geografskih območjih (npr. Gornjesavska dolina, Logarska dolina, panonsko območje, belokranjsko območje).

Dejavnosti v vzrejališču za odbiro matičarjev
V laboratoriju izvedejo meritve vzorcev čebel delavk iz čebeljih družin, ki jih vzrejevalci na podlagi analiz in testov predlagajo za matičarje. Naloga tričlanske strokovne delovne skupine, ki jo sestavljajo predstavniki PRO in DPO, je vsako leto oceniti ustreznost vzrejališč za vzrejo in potrditi matične družine. Delovna skupina pregleda približno 30 vzrejališč na leto. Načrtovana letna vzreja je približno 24.000 čebeljih matic. Za
končno določitev matičarjev poskrbi strokovna služba.

Matice odbranih matičarjev praviloma že imajo rodovniško številko, v nasprotnem primeru pa jim jo dodelijo. Vzrejevalci prejmejo ustrezno število nalepk, tako da je z nalepko opremljena vsaka čebelja matica, vzrejena v odobrenem vzrejališču. Vzrejene matice so vpisane tudi v Rodovniško knjigo za kranjsko čebelo.

Zdravstveno stanje čebeljih družin v vzrejališčih preverjajo strokovni delavci Nacionalnega veterinarskega inštituta pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in o tem izdajo ustrezno potrdilo. Največja pozornost je namenjena odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege. V vzrejališču matic pregledajo vse čebelje družine. Vzreja je mogoča le, če vzrejališče ni v morebiti ugotovljenem kužnem krogu. Pri tem ima pomembno vlogo vsak čebelar, ki je strokovni službi dolžan sporočiti morebiten sum kužne bolezni.

Odmiranje čebeljih družin v vzrejališču matic ima dolgoročnejše in tudi negativnejše posledice kot v preostalih čebelarstvih. V selekcijskih čebelnjakih vzrejališč so praviloma čebelje družine, ki so selekcionirane, torej je vanje vloženega več let trdega dela odbire. Z izgubo teh čebeljih družin izgubljamo vzrejni material, ki bi prispeval k vzrejnemu napredku. Zaradi odmiranja čebeljih družin v vzrejališčih čebeljih matic je manjši tudi napredek. Znova bodo potrebna leta in leta spremljanja lastnosti in izvajanja odbire, da bomo spet dosegli že doseženo stopnjo.

Aleš Gregorc

O avtorjih
Izvedba: p@rtner