
Uvod
Leta 1879 je Pollmann opisal in poimenoval čebele, ki jih
je dobil iz Kranjske, kot podvrsto Apis mellifera carnica, imenovano
tudi »kranjska čebela«, »Carniolan Bee«, »Krainer Biene«. Tehnične
izboljšave, posodabljanje čebelarjenja in širjenje vzrejenega čebeljega
materiala v drugi polovici 19. in v 20. stoletju so poznavanje
in sloves kranjske čebele v evropskem prostoru še utrdili. Poleg
spoznavanja in opisovanja bioloških
značilnosti medonosne čebele je bil v tem obdobju pomemben
napredek dosežen tudi na gospodarskem področju. Leta 1866 je priseljeni
Nemec Emil Ravenegg Rotschütz ustanovil trgovino za prodajo čebel.
S tem so nastale ustrezne razmere za zelo pomemben del čebelarjenja,
to je za »vzrejo čebel za prodajo«. S čebelami so trgovali številni
čebelarji.
Zgodovinski pregled
V drugi polovici 18. stoletja je bilo čebelarstvo na Kranjskem
zelo razvito:
• prosvetiteljsko delovanje Petra Pavla Glavarja (1721–1784),
• delovanje Antona Janše (1734–1773) na Dunaju.
Za prodajo je čebele vzrejal baron Emil Revenegg Rotschütz
iz Višnje Gore na Dolenjskem; leta 1858 je svoje prve čebele prodal
v Eichstadt v Nemčijo.
Leta 1879 je Pollmann opisal novo podvrsto ali raso z znanstvenim
imenom Apis mellifera carnica, imenovano tudi »kranjska
čebela«, »Carniolan Bee«, »Krainer Biene«.
Najbolj znani trgovci s čebelami so bili:
• Emil Ravenegg Rotschütz (1836–1909),
• Mihael Ambrožič (1846–1904) in
• Jan Strgar (1881–1955).
Poleg teh so bili še številni drugi čebelarji usmerjeni v trgovino
s čebelami, trgovali pa so zlasti z roji.
Po prvi svetovni vojni se je trgovina s čebelami zmanjševala.
Leta 1984 je bila pri Kmetijskem inštitutu Slovenije ustanovljena
Republiška služba za selekcijo kranjske čebele.
Naloga službe je bila izboljšati kakovost in obseg vzreje
čebeljih matic.
Za to je bila namenjena finančna podpora Ministrstva za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Za vsak uvoz čebel iz tujine je treba pridobiti dovoljenje
Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
S stalno odbiro in intezivno vzrejo čebeljih družin in matic
nam je uspelo ohraniti avtohtono populacijo kranjske čebele.
V izjavi št. 42 Pristopne pogodbe Evropski uniji Republika
Slovenija zagotavlja uporabo vseh ustreznih normativnih ukrepov
za ohranitev avtohtone čebelje rase Apis mellifera carnica.
Leta 2004 je Čebelarska zveza Slovenije pridobila status
Priznane rejske organizacije v čebelarstvu. V Sloveniji je dovoljeno
čebelariti
samo s kranjsko čebelo Apis mellifera carnica, ki je podvrsta
medonosne čebele Apis mellifera.
Ozemlje Republike Slovenije je izvorno območje kranjske
čebele (Apis mellifera carnica). V izvorno rodovniško knjigo za plemenske
kranjske čebele so čebele lahko vpisane le na podlagi ugotovljenih
tipičnih lastnosti.
Morfološke značilnosti
Matica:
• svetlo rjava, usnjato rjava ali temno obarvana,
• dobro razvito, trdno oprsje in dolg, zašiljen zadek.
Čebela delavka:
• srednje velika, vitka, splošna barva je siva, noge so dolge,
• zadek je zašiljen, temen, na prvem širokem obročku bočno
se lahko pojavljajo usnjeno rjave pike ali lise, prvi obroček je
lahko v celoti usnjeno rjav,
• toment je siv do rumenkasto siv, širok in vpadljiv,
• dlačice 5. zadkovega obročka so goste in kratke (0,25–0,35
mm),
• kubitalni indeks je 2,7 (2,4–3,0),
• rilček je dolg 6,4–6,8 mm.
Trot:
• zadek je temen, nikoli rumen,
• dlake so sive do rjavosive,
• kubitalni indeks je 2,0 (1,8–2,3).
Etološke značilnosti kranjske čebele:
• zelo mirna, redko pika,
• mirno sedi na satu,
• odlikuje se po donosu,
• se ne zaleta v tuje panje,
• prezimuje v razmeroma majhnih družinah in porabi zmerne
zaloge hrane,
• izrazito intenziven spomladanski razvoj, dobro zalega,
• nagnjena k rojenju.
Kranjska čebela ima specifi čne biometrične značilnosti.
Na območju Julijskih Alp in ob vzhodni meji Slovenije se stika več
podvrst medonosne čebele, zato ni čudno, da se pojavljajo tudi križanci,
predvsem med A. m. ligustica in A. m. carnica. Tudi na območju avtohtone
kranjske čebele A. m. carnica obstajajo krajevni različki, te pa
sta na podlagi svojih raziskovanj opredelila zlasti prof. dr. Jože
Rihar in dr. Janez Poklukar.
Poznavanje krajevnih različkov kranjske čebele na območju
Slovenije je po izkušnjah čebelarjev zelo pomembno tudi za praktično
čebelarjenje. Njihove najpogostejše značilnosti so: intenzivnost
spomladanskega razvoja, sposobnost nabiranja medičine v različnih
geografskih in podnebnih okoljih, ohranjanje živalnosti družin v
poletnem, popašnem obdobju, in možnost preživetja dolgotrajnega zimskega
obdobja.
Pomemben cilj Rejskega programa za kranjsko čebelo je
ohranitev variabilnosti populacije kranjske čebele na območju
Slovenije. Ohranjanje raznolikosti v populaciji kranjske sivke je
posebna naloga in tudi obveznost vseh čebelarjev. Pri tem je treba
poudariti skrb za ohranjanje naravnih različkov, ki niso produkt
človekove selekcije.
Rejski program za kranjsko čebelo
Naloge, ki so predvidene za doseganje rejskega cilja kranjske
čebele, vključujejo postopke ocenjevanja lastnosti, način
preizkušanja njihovih gospodarskih in drugih lastnosti, način ocenjevanja
plemenske vrednosti vzrejenih čebel in selekcijske ukrepe. Poleg
tega program obravnava zdravstvene razmere in tudi druge dejavnosti
na področju čebelarstva, ki vplivajo na kakovost vzrejenega plemenskega
materiala.
Organizacijsko in strokovno delo usmerjata in izvajata Priznana
rejska organizacija (PRO) – ta status ima ČZS – in Druga
priznana organizacija v čebelarstvu (DPO) – ta status ima Kmetijski
inštitut Slovenije. Obe najpomembnejši organizaciji na področju čebelarstva
v Sloveniji sta med seboj pogodbeno povezani. PRO združuje čebelarje,
ki so tudi člani čebelarske organizacije.
Rejska organizacija zbira podatke za vpis v izvorno rodovniško
knjigo. Odobreno vzrejališče matic te podatke posreduje PRO, ta
pa izda zootehniška spričevala.
Rejski cilji za kranjsko čebelo:
• ohraniti rasno čistost kranjske čebele,
• ohraniti variabilnosti v populaciji,
• izboljšati mirnost čebel,
• zmanjšati rojivost čebel,
• povečati živalnost čebeljih družin,
• okrepiti proizvodne lastnosti čebel (pridelek medu),
• povečati odpornost čebel proti boleznim.
Dejavnosti, ki so predvidene za doseganje rejskih ciljev:
• osnovna odbira (ta poteka v vseh čebelarstvih),
• vzrejno delo (organizirano je v okviru odobrenih vzrejališč
čebeljih matic) in
• vzreja rodovniških matic.
Dejavnosti čebelarjev
V okviru Rejskega programa za kranjsko čebelo izvajajo osnovno
odbiro vsi čebelarji. Osnovna odbira je spremljanje lastnosti
čebeljih družin in po potrebi tudi zamenjava matice v lastnem čebelarstvu,
to pa je pogoj za uspešno vzdrževanje želene kakovosti populacije
kranjske čebele. Osnovna odbira zagotavlja ohranjanje z razvojem
pridobljenih lastnosti kranjske čebele v različnih geografskih okoljih.
Vsi čebelarji, ki se odločijo za izvajanje osnovne odbire, se dejavno
vključijo v program zagotavljanja in ohranjanja čistosti rase.
Spremljanje lastnosti čebeljih družin in zamenjevanje matic
– osnovna odbira
Čebelar spremlja rasne lastnosti delavk v posameznih družinah,
svoje ugotovitve pa zapiše na panjski list. Priporočena
so vsaj tri ocenjevanja na leto. Prvi pregled izvedemo med cvetenjem
regrata, drugega med cvetenjem akacije in tretjega med cvetenjem
kostanja. Čebelar sočasno pregleda vse družine v čebelnjaku.
Čebelje družine, katerih delavke imajo prvi obroček ali
več obročkov na zadku obarvanih rumeno, moramo izločiti iz nadaljnje
vzreje. Sprejemljivi sta oranžna in usnjeno rjava barva ob straneh
prvega obročka. Iz družin, ki se po svojih lastnostih uvrstijo
v zgornjo (najvišje ocenjeno) tretjino, čebelar pripravi
vzrejno gradivo, ki ga uporabi za vzrejo matic. Ko so matičniki zreli
oz. ko so matice oprašene, v družinah, v katerih je predvidena zamenjava,
izloči matice in jih nadomesti z mladimi maticami. Ker gre za lastno
vzrejo, te matice izvirajo iz istega čebelarstva. Občasno čebelar
poskrbi za osvežitev krvi z istega geografskega območja.
Kako zagotoviti vzdrževanje potrebne raznolikosti?
 
Za ohranitev rase z vsemi variabilnostmi je poglavitna razpršenost
populacije. Vzdrževanje čebel na posameznih geografskih
območjih je obveznost vseh čebelarjev.
Ukrepi, ki so usmerjeni k spodbujanju in vzdrževanju ustrezne
kakovosti čebeljega fonda, vključno z izvajanjem osnovne
odbire v vseh čebelarstvih, ter k intenzivni vzreji čebel in strokovnemu
delu v vzrejališčih gospodarskih in rodovniških matic, zagotavljajo,
da se bo populacija kranjske čebele še naprej razvijala in krepila
in da v svoji raznolikosti ne bo ogrožena.
Cilji vzrejnega dela
Poglavitni cilji gospodarske vzreje matic so:
• ugotovljati kakovost plemenskega materiala,
• spodbujati čebelarje k delu na področju odbire in vzreje
matic ter
• prodajati vzrejeni plemenski material doma in v tujini.
Usposabljanje čebelarjev na področju odbire in vzreje
matic obsega področja:
• spoznavanje čebeljih ras, predvsem spoznavanje morfoloških
in gospodarskih lastnosti kranjske sivke;
• pomembnost vzpostavljanja in ohranjanja čiste rase čebel
ter možnosti, ki nam jih ponujajo geografske in fenološke posebnosti;
• zdravstvena problematika v vzrejališčih in plemeniščih matic;
• izobraževanje in praktično delo čebelarjev pri izvajanju programov
odbire in vzreje.
Organizacija vzreje je pomembna, saj pričakovane rezultate
lahko zagotovi le organizirana dejavnost v vseh čebelarstvih, to
je na širšem območju.
V zainteresiranih čebelarstvih, ki se bodo vključila v program
odbire in vzreje matic, naj bo vsaj 20 čebeljih družin. To je minimalno
število čebel, ki omogoča uspešno odbiro.
• Odbira poteka po pripravljenem programu, ki obsega:
• ocenjevanje rasnih in drugih lastnosti ter
• upoštevanje meril v zvezi z boleznimi.
• Vzreja matic poteka po standardnih metodah v vzrejališču.
• Za plemenitev matic uporabljamo obstoječe plemenilne postaje,
poleg tega pa v različnih delih Slovenije ustanavljamo tudi
nove.
• Zagotoviti je treba vse možnosti za redno spremljanje
zdravstenega stanja čebeljih družin v vzrejališčih, plemeniščih in
njihovi okolici oz. na celotnem območju vzreje.
• Z vzrejenim materialom izvajamo repopulacijo v čebelarstvih
z nečistimi rasami čebeljih družin, uporabljamo pa ga tudi za stalno
obnovo na celotnem vzrejnem območju.
• Širjenje plemenskega materiala v Sloveniji in tujini.
Testiranje vzrejnih razmer matic
Matice kranjske čebele ocenjujemo po njihovih najpomembnejših
lastnostih, kot so: mirnost sedenja čebel na satju, neagresivnost,
nerojivost, barva čebel – kot eden izmed rejskih ciljev, intenzivnost
razvoja družine in možnost pridelave ustrezne količine medu. Zelo
pomembni lastnosti sta neagresivnost in čistilna sposobnost, to je
sposobnost odstranjevanja odmrle zalege iz satja. Zadnjo omenjeno
lastnost preučujemo pri čebeljih družinah na Kmetijskem inštitutu
Slovenije in jo uvajamo tudi v prakso odobrenih vzrejališč.
V vzrejališčih in plemeniščih matic v vseh delih Slovenije
lahko dobimo kakovosten, odbran plemenski material, namenjen za
razmnoževanje.
Za testiranje v pogojih reje vsako leto v vzrejališčih čebeljih
matic odvzamemo skupaj do 1300 matic. Čebelarji, ki izvajajo anonimno
testiranje, imajo praviloma večje število čebeljih družin in intenzivno
čebelarijo na med. To so predvsem pogodbeni čebelarji prevozniki.
Pri testiranju matic upoštevajo strokovna navodila.
Matice je mogoče dodati v že oblikovane gospodarske družine
ali pa so te oblikovane v izenačenih panjih z enotno dimenzijo
satja. Moč družine mora biti tolikšna, da ji zagotavlja preživetje
zimskega obdobja. Obvezno je enotno zatiranje varoj v vseh čebeljih
družinah na stojišču v zimskem obdobju (november–januar), saj je
tedaj še posebej učinkovito. Med ocenjevanjem morajo družine ostati
skupaj, zato jih lokacijsko ne smemo deliti na več skupin. Na stojišču
je treba vse družine oskrbovati enako, prav tako mora biti enotno
in evidentirano tudi vsako zatiranje varoj ali drugih posegov, npr.
dodajanje ali odvzemanje hrane ali medu ter izvajanje preventivnih
ukrepov.
Pri vseh testiranih maticah ugotavljajo mirnost čebel, rojilno
razpoloženje, živalnost čebeljih družin, skupno količino pridelanega
medu in stopnjo napadenosti z varojami.
Na podlagi dobljenih podatkov o mirnosti, rojilnem razpoloženju,
živalnosti in skupni količini pridelanega medu na Kmetijskem inštitutu
izračunamo plemensko vrednost matic mater testiranih čebeljih matic.
Plemensko vrednost matic, testiranih na proizvodjo medu, ocenjujemo
po poprejšnji izločitvi vseh matic s statistično značilno nadpovprečno
izraženo agresivnostjo in vseh matic z značilno nadpovprečno izraženim
rojilnim razpoloženjem. Za izračun plemenske vrednosti uporabljamo
linearni model s stalnimi vplivi. Vpisovanje matic v rodovnik
kranjske čebele nam bo omogočalo upoštevati tudi sorodstveno razmerje
med maticami.
Vzrejevalec vsako leto prejme obvestilo o ugotovitvah testiranj
svojih matic. Pred vzrejno sezono so iz plemenske populacije
izločene vse matice matere hčerk, ki ne ustrezajo rasnim karakteristikam
ali so podpovprečne po drugih lastnostih.
V okviru Ukrepov v čebelarstvu smo začeli v vzrejališčih
čebeljih matic izvajati direktno testiranje čebeljih družin. Na
podlagi spremljanja lastnosti čebeljih družin v selekcijskih čebelnjakih
je mogoče zanesljiveje določiti kakovost matične družine.
Zakaj vzreja rodovniških matic?
Glede na jasne morfološke in gospodarske razlike med posameznimi
rasami medonosne čebele pričakujemo tudi znotraj posamezne
rase še razpoznavne razlike, ki jih imenujemo tudi krajevni različki
ali ekotipi. To je opazno predvsem, če so posamezne skupine daljše
obdobje gojene v izoliranih podnebnih in geografskih okoljih.
Čebelarji, ki gojijo čebelje družine, ki izvirajo z različnih območij,
imajo v sicer enakih geografskih in pašnih razmerah z njimi različne
izkušnje. Tako npr. čebele, ki izvirajo s panonskega območja, kažejo
slabše sposobnosti za izrabo gozdne pašne. Čebele, ki izvirajo z
različnih geografskih območij, so na isti lokaciji različno uspešne
pri opraševanju lucerne. Prav tako je pri čebeljih družinah, ki izvirajo
iz različnih geografskih in podnebnih okolij, različna tudi intenzivnost
njihovega razvoja.
Posebna naloga in obveznost čebelarjev je ohranjanje raznolikosti
v populaciji kranjske sivke na različnih geografskih območjih
Slovenije.
Kako zagotoviti vzrejo rodovniških in gospodarskih matic?
Kontrolirano parjenje matic poteka na plemenilnih postajah,
v katerih so troti kontroliranega izvora, bodisi da so potomci ene
ali več matic. Vzrejene matice, ki se parijo s troti kontroliranega
izvora, so rodovniške matice. Prosto parjenje matic pa poteka v vzrejališčih,
v katerih ni zagotovljena popolna kontrola izvora trotov v okolici.
Vzrejene matice, ki se parijo z naključnimi troti v okolici, so gospodarske
matice.
Za vzrejo rodovniških matic morajo biti v plemenišču odbrani
trotarji. Za ta namen v različnih delih Slovenije nastajajo plemenišča
za rodovniške matice . Številna in razpršena populacija zagotavlja
ohranitev rase z različki na določenih geografskih območjih (npr.
Gornjesavska dolina, Logarska dolina, panonsko območje, belokranjsko
območje).
Dejavnosti v vzrejališču za odbiro matičarjev
V laboratoriju izvedejo meritve vzorcev čebel delavk iz
čebeljih družin, ki jih vzrejevalci na podlagi analiz in testov predlagajo
za matičarje. Naloga tričlanske strokovne delovne skupine, ki jo
sestavljajo predstavniki PRO in DPO, je vsako leto oceniti ustreznost
vzrejališč za vzrejo in potrditi matične družine.
Delovna skupina pregleda približno 30 vzrejališč na leto.
Načrtovana letna vzreja je približno 24.000 čebeljih matic. Za
končno določitev matičarjev poskrbi strokovna služba.
Matice odbranih matičarjev praviloma že imajo rodovniško
številko, v nasprotnem primeru pa jim jo dodelijo. Vzrejevalci prejmejo
ustrezno število nalepk, tako da je z nalepko opremljena vsaka čebelja
matica, vzrejena v odobrenem vzrejališču. Vzrejene matice so vpisane
tudi v Rodovniško knjigo za kranjsko čebelo.
Zdravstveno stanje čebeljih družin v vzrejališčih preverjajo
strokovni delavci Nacionalnega veterinarskega inštituta pri Veterinarski
fakulteti Univerze v Ljubljani in o tem izdajo ustrezno potrdilo.
Največja pozornost je namenjena odkrivanju hude gnilobe čebelje zalege.
V vzrejališču matic pregledajo vse čebelje
družine. Vzreja je mogoča le, če vzrejališče ni v morebiti
ugotovljenem kužnem krogu. Pri tem ima pomembno vlogo vsak čebelar,
ki je strokovni službi dolžan sporočiti morebiten sum kužne bolezni.
Odmiranje čebeljih družin v vzrejališču matic ima dolgoročnejše
in tudi negativnejše posledice kot v preostalih čebelarstvih. V
selekcijskih čebelnjakih vzrejališč so praviloma čebelje družine,
ki so selekcionirane, torej je vanje vloženega več let trdega dela
odbire. Z izgubo teh čebeljih družin izgubljamo vzrejni material,
ki bi prispeval k vzrejnemu napredku. Zaradi odmiranja čebeljih družin
v vzrejališčih čebeljih matic je manjši tudi napredek. Znova bodo
potrebna leta in leta spremljanja lastnosti in izvajanja odbire,
da bomo spet dosegli že doseženo stopnjo.
Aleš Gregorc
|