

Zdajšnje ozemlje Slovenije je domovina sive čebelje rase – kranjske čebele (Apis
mellifera carnica). Slovenski čebelarji jo zaradi svetlo sivih dlačic
na obročkih zadka ljubkovalno imenujejo tudi kranjska sivka. Slovi
po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za
orientacijo.
Ta čebelja rasa se je tisočletja prilagajala našim
podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime,
pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar
ji to omogoča vreme. Zlasti se je specializirala za odkrivanje
in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem
pogledu prekaša preostale rase. Poznavalci ji pripisujejo tudi
dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna
za različne bolezni.
Morda se je predvsem zaradi krotkosti (nekateri
jo imenujejo tudi damska čebela) tako priljubila ljudem, da so
jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njene
lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej
v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis
mellifera mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših
krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje
pa še z maticami kranjske pasme. Podolgovati leseni panj kranjič,
ki so ga opravljali od zadaj ali od spredaj, je bil kakor nalašč
za zlaganje na vozove in za prevoz na večje razdalje.
Do začetka prve svetovne vojne so specializirani
slovenski trgovci izvozili več deset tisoč čebeljih družin in marsikje
popolnoma izpodrinili avtohtono temno čebelo. Njihovo delo zdaj
nadaljujejo vzrejevalci matic. Vsako leto jih približno 30.000
prodajo po večini v Srednjo in Zahodno Evropo, nekaj pa tudi v
prekomorske dežele.
Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki
je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas
ne sme gojiti čebel drugih ras.
|