Ta čebelja rasa se je tisočletja prilagajala našim podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Zlasti se je specializirala za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu prekaša preostale rase. Poznavalci ji pripisujejo tudi dobro izražen čistilni nagon, zaradi katerega je manj dovzetna za različne bolezni.

Morda se je predvsem zaradi krotkosti (nekateri jo imenujejo tudi damska čebela) tako priljubila ljudem, da so jo začeli gojiti v čebelnjakih v bližini svojih domov. Za njene lastnosti so kmalu izvedeli tudi čebelarji drugih narodov, najprej v Srednji Evropi, kjer je sicer doma agresivna temna pasma Apis mellifera mellifera. Tako se je proti koncu 19. stoletja v naših krajih začela živahna trgovina z živimi čebelami in roji, pozneje pa še z maticami kranjske pasme. Podolgovati leseni panj kranjič, ki so ga opravljali od zadaj ali od spredaj, je bil kakor nalašč za zlaganje na vozove in za prevoz na večje razdalje.

Do začetka prve svetovne vojne so specializirani slovenski trgovci izvozili več deset tisoč čebeljih družin in marsikje popolnoma izpodrinili avtohtono temno čebelo. Njihovo delo zdaj nadaljujejo vzrejevalci matic. Vsako leto jih približno 30.000 prodajo po večini v Srednjo in Zahodno Evropo, nekaj pa tudi v prekomorske dežele.

Slovenija je edina članica Evropske zveze, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras.